Klimatska kalvarija

Ko se bodo danes, v petek, opoldne po vsem svetu na ulice odpravili mladi, ki bodo zahtevali odločnejše ukrepanje proti podnebnim spremembam, bodo zahtevali zgolj tisto, na kar znanstveniki opozarjajo že več desetletij. S tega vidika so njihove zahteve vse prej kot radikalne, lahko bi celo rekli, da gre za najosnovnejše ukrepe, ki bodo omogočili nadaljnje dolgoročno življenje na našem planetu. A hkrati se je treba zavedati, da so spremembe, h katerim kličejo znanstvena spoznanja, za današnji globalni družbeni sistem še kako radikalne. Na kratko povedano je glede na znanstvene ugotovitve trenutni način življenja nezdružljiv z dolgoročnim obstojem civilizacije, kot jo poznamo danes.

Lažni optimizem

Osrednji cilj boja proti podnebnim spremembam je omejitev segrevanja ozračja na 1,5 stopinje v primerjavi s predindustrijsko dobo. Lansko poročilo IPCC navaja, da je cilj mogoče doseči. A z radikalnimi ukrepi, ki bi že v prihodnjem desetletju prepolovili izpuste toplogrednih plinov, do leta 2050 pa jih popolnoma odpravili. Ob trenutnem globalnem potrošniško-kapitalističnem ustroju se to zdi praktično misija nemogoče.

Ko znanstveniki z računalniškimi podnebnimi modeli preigravajo scenarije za prihodnost, se morajo zelo potruditi, da jim uspe doseči zastavljene omejitve dviga temperature. Že za scenarije, ki predvidevajo segrevanje za dve stopinji, je potrebnih nekaj zelo zelo optimističnih predpostavk, da se sploh izidejo. Večina predvideva gradnjo velikega števila jedrskih elektrarn. Številni modeli se zanašajo na širok razmah tehnoloških rešitev, kot sta zajemanje in shranjevanje ogljika, ki še niso zadostno preizkušene. Veliko jih predvideva celo razmah tehnologij z negativnimi emisijami, pri čemer bi denimo elektriko proizvajali v elektrarnah na biomaso, ki bi bile sposobne zajemati in shranjevati ogljik. Vsi modeli pa seveda predvidevajo usklajeno delovanje vseh držav sveta, kar je morda še najbolj optimistična predpostavka od vseh naštetih. »Modeli nam kažejo, da je z nerealističnimi predpostavkami vse mogoče, da pa bo z realističnimi postavkami zelo težko doseči cilj omejitve segrevanja na dve stopinji,« je leta 2015 za revijo Nature dejal eden od avtorjev poročila IPCC iz leta 2014 dr. David Victor s Kalifornijske univerze v San Diegu. Po njegovih besedah je to v prvotni verziji poročila tudi pisalo, a so nato zaradi političnih pritiskov »besedilo izmaličili«.

Podobno že vrsto let opozarja klimatolog dr. Kevin Anderson z Univerze v Manchestru. Prepričan je, da se ljudje, med njimi tudi večina znanstvenikov, ne zavedajo dovolj, kakšna zahtevna naloga je pred nami, če želimo uresničiti cilj zaustavitve segrevanja ozračja. »Preprosto nismo pripravljeni sprejeti revolucionarnih posledic naših spoznanj.« Znanstveni skupnosti je očital pristranskost v prid zagotavljanju »politično sprejemljivih namesto znanstveno uravnoteženih scenarijev«. Nihče, niti velika večina znanstvenikov, si ne upa naravnost povedati, kako usodne so njihove ugotovitve.

Za tako hitro zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, kot jih predvidevajo računalniški modeli, bi morale emisije v nekaj letih začeti padati s stopnjo do 10 odstotkov na leto. Doslej se je to v zgodovini zgodilo le ob najhujših recesijah. In to je tudi Andersonovo posredno sporočilo: »Izpolnitev scenarijev, ki predvidevajo omejitev segrevanja na dve stopinji, je nezdružljiva s ponavljajočimi se obljubami, da prehod na nizkoogljično družbo ne bo bistveno vplival na globalno gospodarsko rast.«

Na podnebnem vrhu v Varšavi leta 2013 je Anderson predavanje, ki ga je imel skupaj s kolegico dr. Alice Bows-Larkin, končal še bolj provokativno. Če želimo imeti razumno možnost za omejitev segrevanja pod dve stopinji Celzija, sta sklenila, »potem morajo bogate države, vsaj začasno, slediti strategiji krčenja gospodarstva«.

Odpoved rasti

Trenutni globalni kapitalistični sistem, ki temelji na nenehni gospodarski rasti, je nezdružljiv z načrti za omejitev segrevanja ozračja. Preprosto proizvedemo in potrošimo preveč, da bi bilo zadovoljevanje naših potreb lahko dolgoročno vzdržno. Sistem, ki mu vladajo korporacije, katerih osrednje vodilo je ustvarjanje dobička za njihove delničarje, ni sposoben dolgoročnega odgovornega ravnanja. Vsakega predsednika uprave, ki bi se uprl nadaljnji rasti podjetja, bi hitro zamenjali z drugim, ki teh pomislekov ne bi imel. Hkrati si je nemogoče predstavljati, da bi se bili ljudje pripravljeni začeti množično odpovedovati vsem pridobitvam sodobnega načina življenja, sploh denimo v državah, kjer jih večina še ni imela priložnosti niti dobro izkusiti.

Trenutni način življenja je glede na znanstvene ugotovitve nezdružljiv z dolgoročnim obstojem civilizacije, kot jo poznamo danes.

Skupina znanstvenikov pod vodstvom okoljskega ekonomista dr. Daniela O’Neilla z Univerze v Leedsu si je zastavila nalogo ugotoviti, kako uspešno svetovne države zagotavljajo blaginjo svojih državljanov in kako potratne so pri tem na področju izrabe naravnih virov. Ko so lani svoja spoznanja objavili v reviji Nature Sustainability, niso imeli ravno optimističnega sporočila. »Od 151 držav, ki smo jih analizirali, niti ena ni bila sposobna zadovoljiti osnovnih potreb svojih državljanov na način, ki bi upošteval trajnostno izrabo naravnih virov.« Še najbližje temu idealu je bil Vietnam, ki je za svoje prebivalce sposoben zadovoljivo poskrbeti v šestih od enajstih kategorij kakovosti življenja, pri tem pa omejitve planeta presega zgolj na področju izpustov toplogrednih plinov. Prav področje omejevanja izpustov toplogrednih plinov se je izkazalo za najtrši oreh.

Politične obljube o »zeleni rasti«, ki bodo omogočile nadaljnjo ekspanzijo gospodarske aktivnosti ob hkratnem zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov in izrabe drugih naravnih virov, se zdijo neuresničljive. Antropolog dr. Jason Hickel z London School of Economics je lani jeseni v reviji Foreign Policy objavil članek z naslovom »Zakaj rast ne more biti zelena?«. V njem navaja več obsežnih raziskav iz minulih let, ki so vse prišle do enakih ugotovitev: nadaljnje rasti gospodarstva tudi ob najbolj optimističnih predpostavkah svetovno usklajene učinkovite izrabe naravnih virov ne bo mogoče spraviti v okvir, ki bi omogočal dolgoročno vzdržnost. In njegov sklep je jasen. »Če želimo našo civilizacijo spraviti nazaj v okvir planetarnih meja, se bomo morali osvoboditi naše odvisnosti od gospodarske rasti.«

Obet upora

Nastop geofizika dr. Brada Wernerja s Kalifornijske univerze v San Diegu je bil eden najbolj pričakovanih na konferenci Ameriškega geofizikalnega združenja leta 2012. Razlog je bil v znanstveno sila nenavadnem naslovu njegovega predavanja: Je Zemlja v k..cu? (angl. Is the Earth F**ked?). Ko so ga po nastopu novinarji vprašali, kakšen je kratek odgovor na postavljeno vprašanje, njegov odgovor ni bil ravno pomirjujoč: »Bolj ali manj.«

Politične obljube o »zeleni rasti«, ki bodo omogočile nadaljnjo ekspanzijo gospodarske aktivnosti ob hkratnem zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov in izrabe drugih naravnih virov, se zdijo neuresničljive.

Glede na njegove ugotovitve je temeljni problem trenutnega stanja v tem, da svetovni trgi in politična prizadevanja za izkoriščanje naravnih virov delujejo na mnogo krajši časovni skali od tiste, na kateri se je Zemlja tovrstnemu izkoriščanju sposobna prilagoditi. Tehnološki napredek ter globalizacija finančne, transportne in komunikacijske industrije to neskladje le še povečujeta. Svetovni kapitalistični sistem je preprosto preveč učinkovit za vzdrževanje trajnostne dinamike. Edini način, da bi to kolesje upočasnili in spremenili ’dominantno kulturo’, so po njegovem mnenju dejanja zunaj okvira trenutne prevladujoče ureditve, kot so »okoljski protesti, blokade in sabotaže«.

Preprosto je treba z vsemi možnimi ukrepi zaustaviti kapitalistično kolesje, ki melje vse pred seboj.

Aktivni upor se vse večkrat pojavlja kot legitimna možnost ukrepanja proti podnebnim spremembam. Znamenita avtorica Naomi Klein v časniku New Statesman, v katerem se sklicuje tudi na Brada Wernerja, denimo ugotavlja, da »nam znanost nalaga, naj se upremo«. V pozivu ji je lani jeseni sledil tudi znani Guardianov okoljski kolumnist George Monbiot: »Tisti, ki naj bi poskrbeli za rešitev, se delajo, kot da se nič ni spremenilo.

Desetletja institucionalnih neuspehov so poskrbela, da imajo le še nerealistični predlogi realistično možnost za ustavitev planetarne smrtne spirale. In le tisti, ki niso del propadlih institucij, nas lahko vodijo na tej poti. Ne pustite, da tisti, ki so povzročili to krizo, določajo meje politično dopustnega ukrepanja.«

Za tako hitro zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, kot jih predvidevajo računalniški modeli, bi morale emisije v nekaj letih začeti padati s stopnjo do 10 odstotkov na leto. Doslej se je to v zgodovini zgodilo le ob najhujših recesijah.

Politike v nekaterih državah je zmotilo že, da mladi zaradi podnebnih protestov ob petkih predčasno odidejo iz šole.

Umetnost možnega

Ob resnem zavedanju velikosti problema, s katerim smo soočeni, je trditi, da tako ali tako ne moremo nič narediti in da je odločno ukrepanje misija nemogoče, lahko zelo udobna pozicija. A kot pravi okoljski filozof dr. Luka Omladič, je tako razmišljanje močno povezano s starostjo. »Mlade generacije imajo nekoliko drugačno perspektivo od naše, ker nimajo tako fiksirane podobe tega sveta. Tem starejši si, bolj se svet okoli tebe fiksira, tem bolj vidiš stvari, ki naj ne bi bile mogoče. Vsaka radikalna sprememba življenja je tem težja, čim starejši si. Mladi pa so bolj odprti, prihodnost vidijo kot večjo paleto možnosti.«

Radikalno transformacijo gospodarstva smo v zgodovini že videli. »V podnebnem gibanju je zelo priljubljena metafora druge svetovne vojne, ko so države v zelo kratkem času radikalno preoblikovale svoja gospodarstva.« Primerjava z vojno ekonomijo se dr. Omladiču sicer zdi nekoliko problematična, predvsem zato, ker se je zgodila na ukaz, od zgoraj navzdol. »Vprašanje pa je, ali se lahko zgodi od spodaj navzgor. Se lahko vzpostavi tako močno državljansko gibanje, da bo dejansko imelo realne učinke? In na kakšno nasprotovanje bo naletelo?«

Radikalne spremembe, je prepričan Omladič, je mogoče doseči tudi z gradualističnimi ukrepi. »Emisije iz prometa je mogoče nasloviti s tem, da za začetek znižamo omejitev hitrosti na avtocestah, da ne gradimo dodatnih voznih pasov na avtocestah, da ne širimo letališč, ampak sredstva preusmerimo v železnice. Na področju prehranske politike pa denimo namesto prepovedi uživanja mesa uvedemo prehransko politiko, ki vsaj ne subvencionira najbolj okoljsko destruktivnih načinov oskrbe s hrano.« Postavljanje strogih rokov za ukrepanje ima lahko po njegovem mnenju nasprotni učinek od želenega. »Morda smo s postavljanjem časovnih rokov in pragov, ki naj jih ne bi smeli preseči, naredili napako. Ta diskurz pragov nas je morda tudi nekoliko zablokiral. Vsakič, ko prag pride, ga presežemo, pa se nam ne zgodi nič hudega, prag pa se prestavi v prihodnost.« Govor o pragovih, meni Omladič, nas je naredil nekoliko neobčutljive. Pozabljamo namreč, da gre pri podnebnih spremembah za dolgotrajen proces, pri katerem je vsako ukrepanje pomembno. Pri razmisleku o podnebnih spremembah po njegovih besedah obstajata dve pasti. »Da živimo v prepričanju, da je vse, kar storimo, boljše od nič, ali pa da zato, ker smo prag že presegli, ne moremo storiti nič več. Dejansko bi morali kljub temu, da je prag že presežen, v reševanje vložiti maksimalne napore.«

Tudi klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj se še trudi ohranjati optimističen pogled. »Človeštvo je v zgodovini vedno naredilo prave poteze, pa čeprav vedno nekoliko prepozno, ko smo posledice neukrepanja že občutili na lastni koži. Kot odziv na epidemije nalezljivih bolezni smo denimo uredili kanalizacijo in sanitarije.«

Aktivni upor se vse večkrat pojavlja kot legitimna možnost ukrepanja proti podnebnim spremembam.

Zaveda se, da je trenutna ekonomska ureditev sveta zgrešena, ker predpostavlja, da so naravne dobrine brezplačne in samopostrežne. »Spremembe se dosežejo s korenčkom in palico. Prepovedi niso smiselne. Vsaka stvar mora enostavno stati toliko, kolikor povzroči okoljske škode.« Kapitalizem se ji v tem pogledu sam po sebi ne zdi nepremostljiva ovira. »Še vedno menim, da bi se kapitalizem lahko prilagodil. Le da dobiček, za katerega si prizadeva, ne sme izhajati iz škode, ki jo povzroči okolju. Rast bi morala biti nematerialna. Od starih Grkov, ki so obogateli, se je pričakovalo, da bodo vzdrževali svojo gledališko skupino. Naj si danes bogataš namesto tretjega mercedesa omisli gledališko skupino, naj podpira svojega stand up komika, svojega slikarja.«

Pretirano odpravljanje neenakosti bi imelo po njenem mnenju lahko negativne učinke. »Najslabši ukrep bi bil ljudem vzeti možnost, da so boljši od svojih sosedov. Moramo pa spremeniti optiko primerjave. Kupiti boljši avto je vprašanje petnajstih minut. Prikolesariti na Vršič pa zahteva nekaj mesecev trdega treninga. Začeti moramo udejanjati filozofijo, da je biti nekaj več boljše kot imeti nekaj več.«

Se pa morajo tudi mladi zavedati, za kaj protestirajo in kakšno odgovornost nalagajo tudi sami sebi. »Zavedati se morajo, da vsega ne more narediti država. Tudi sami se bodo morali, če mislijo resno, čemu odreči. En daljši polet z letalom povzroči skoraj toliko izpustov, kolikor jih človek porabi za celoletno ogrevanje stanovanja. Naj bo letenje z RyanAirom še tako poceni, to ni združljivo s prizadevanji za razogljičenje družbe. Tega ne bomo dosegli z ugašanjem luči. Pregovor ’kamen na kamen palača’ v tem primeru drži le v primeru, da so ti kamni zelo veliki.«

Pa še nekaj jim, glede na dolgoletne izkušnje s slovenskimi politiki, polaga na dušo. »En protest ne bo dovolj.« In mladi se tega dobro zavedajo.